Naše izbire se pogosto začnejo veliko prej, kot jih opazimo.
Na sestanku imaš idejo. Veš, da jo lahko poveš. Morda celo veš, da bi jo bilo pomembno povedati. Pa ostaneš tiho.
Kasneje se vprašaš: Zakaj sem bil spet tiho?
Od zunaj vidimo vedenje: molk. Manj vidno pa je vse, kar se je zgodilo tik pred njim. Morda misel: Kaj če se motim? Morda strah pred odzivom drugih. Morda pretekla izkušnja, ko se izpostavljanje ni dobro končalo. Morda okolje, v katerem je varneje ne izstopati.
Prav zato mi je blizu misel… Ker se to, kar naredimo, le redko začne pri dejanju samem.
Kar vidimo, je pogosto le vrh
To se lahko pokaže na zelo različne načine:
Človek lahko dve leti razmišlja o menjavi službe. Na površini vidimo neodločnost. Pod njo pa so lahko varnost, lojalnost, pričakovanja drugih, strah pred neuspehom ali vprašanje identitete.
Vodja lahko težko delegira. Na površini vidimo nadzor. Pod njim pa je lahko strah pred napako, občutek velike odgovornosti, pretekla slaba izkušnja ali prepričanje, da mora imeti dober vodja vse pod kontrolo.
Nekdo vedno znova reče »da«, čeprav bi želel reči »ne«. Na površini vidimo prilagajanje. Pod njim pa je lahko strah pred konfliktom, potreba po sprejetosti ali vprašanje: Kaj bo pomenilo zame, če nekoga razočaram?
Nekdo dela več, kot bi bilo potrebno, in težko odneha. Na površini vidimo zavzetost. Pod njo pa so lahko perfekcionizem, potreba po potrditvi, strah pred napako ali občutek, da je njegova vrednost povezana predvsem z rezultati.
In nekdo se ves čas pripravlja na spremembo, a nikoli zares ne začne. Na površini vidimo pomanjkanje časa ali neprimeren trenutek. Pod njim pa je lahko veliko preprostejša in hkrati težja resnica: Če naredim korak, ne bom več vedel, kako se bo zgodba končala.
Prav zato je zame pomembno razlikovati med vedenjem, ki ga vidimo, in tem, kar ga ustvarja.
Včasih je vedenje samo vrh. Pod njim pa je lahko cel sistem prepričanj, izkušenj, odnosov, pričakovanj in naučenih načinov odzivanja, ki vplivajo na naše izbire.
In šele ko jih začnemo opazovati, dobimo možnost, da se vprašamo: Ali želim, da to še naprej odloča namesto mene?
Vzorci niso nujno problem
Veliko naših vzorcev je nastalo z razlogom. Nekoč so nam morda pomagali ostati varni, biti sprejeti, uspeti ali ohraniti pomemben odnos.
Težava nastane takrat, ko vzorec, ki nam je nekoč služil, še naprej avtomatsko usmerja naše odločitve, čeprav nam danes ne koristi več.
Zato vprašanje zame ni: Kako se tega vzorca znebim?
Ampak: Ali mi ta način delovanja še vedno služi?
Ko človek to začne videti, se nekaj spremeni. Pojavi se možnost izbire.
Opaziti. Razumeti. Zavestneje izbrati.
Če bi svoj pogled na coaching strnila v tri besede, bi bile: Opaziti. Razumeti. Izbrati.
Najprej opaziti. Kaj se v resnici dogaja? Kateri odziv se ponavlja? Kaj se zgodi tik pred njim?
Nato razumeti. Kaj ta vzorec vzdržuje? Kaj mi omogoča? Pred čim me morda ščiti?
In šele nato izbrati. Ali želim tudi danes ravnati enako? Ali obstaja druga možnost?
To ne pomeni, da moramo analizirati vsako odločitev ali iskati globok izvor za vsako vedenje. Pomeni pa, da sprememba pogosto postane bolj mogoča takrat, ko razumemo, kaj naše vedenje sploh ustvarja.
To je velik del tega, kdo sem kot coach
Ne verjamem v coaching kot prostor hitrih receptov. Prav tako ne verjamem, da človek vedno potrebuje več motivacije ali samozavesti.
Včasih že dobro ve, kaj želi. Potrebuje pa prostor, v katerem lahko jasneje vidi, kaj ga pri tem podpira in kaj ga zadržuje.
Pri svojem coaching delu me zanima prav to raziskovanje — kako naši notranji vzorci, odnosi in okolje vplivajo na to, kako odločamo, komuniciramo, vodimo in delujemo.
Ne zato, da bi živeli brez dvomov, strahu ali starih vzorcev. Ampak zato, da jih dovolj dobro prepoznamo, da jim ni treba vedno znova avtomatsko slediti.