Nekatere odločitve niso začetek, ampak nadaljevanje nečesa, kar je dolgo zorelo.
Odprla se je želja po drugačnem načinu dela z ljudmi — takšnem, ki dopušča več prostora za razmislek, globlje raziskovanje in drugačen pogled na to, kaj nas v življenju vodi.
Moja pot
Svojo profesionalno pot sem dolga leta gradila v okoljih, kjer so bili odgovornost, presoja, stabilnost, zaupnost in delo z ljudmi v zahtevnih situacijah del vsakdana.
Te izkušnje so me naučile ostajati mirna pod pritiskom, razmišljati jasno tudi v kompleksnih okoliščinah in pozorno poslušati, preden oblikujem zaključke.
Sčasoma me pri delu z ljudmi ni več zanimalo le, kaj se dogaja navzven, ampak vse bolj tudi tisto, kar je v ozadju – kako človek razmišlja, kaj ga vodi, kaj ga zadržuje in kako se to odraža v njegovih odločitvah in ravnanju.
Želja po takšnem delu z ljudmi ni nastala čez noč. Dolgo je bila prisotna in postopoma postajala vse jasnejša.
Odločitev za coaching je zato pomenila več kot spremembo poklicne smeri – odprla je novo poglavje, v katerem sem lahko svoje dosedanje izkušnje povezala z načinom dela, ki mi je postajal vse bližji in v katerem so te izkušnje dobile nov pomen.
Skozi ta proces sem začela še jasneje prepoznavati svoje odzive, prepričanja in vzorce ter bolje razumeti, kako vplivajo na način, kako vidim sebe in druge.
Sčasoma sem začela razumeti, da drugega človeka težko resnično spremljam globlje, kot sem pripravljena pogledati sama vase.
Danes v coaching prinašam oboje – izkušnje svoje profesionalne poti in globlje razumevanje človeka, ki se je razvilo skozi moje lastno delo na sebi.
Ko začneš drugače gledati nase
Izobraževanje za coaching me ni učilo samo metod in vprašanj.
Velik del procesa je bilo delo na sebi.
Začela sem prepoznavati svoje odzive, prepričanja, stare vzorce in načine, s katerimi sem se skozi življenje naučila zaščititi ali prilagoditi.
Posebej pomembno je bilo zame raziskovanje nezavednih vzorcev in arhetipov.
Sčasoma sem začela razumeti, da težko resnično spremljam drugega človeka, če sama nisem pripravljena pogledati v svoje notranje procese.
To spoznanje je postalo eden temeljev mojega dela.
Sprememba, ki ni postajanje nekdo drug
Na začetku svoje poti sem imela občutek, da se spreminjam v drugo osebo.
Danes to vidim drugače.
Nisem postajala nekdo drug.
Postopoma sem se približevala delu sebe, ki je bil dolgo prekrit z vlogami, pričakovanji in načini delovanja, ki sem jih nekoč potrebovala.
Zato tudi pri delu z ljudmi ne izhajam iz ideje, da jih je treba »popraviti«.
Veliko bolj me zanima vprašanje:
Kaj se lahko spremeni, ko začnete bolje razumeti sebe?
Zakaj coaching
Coaching me je pritegnil, ker sem sama izkusila, kako dragocen je prostor, v katerem te nekdo ne poskuša popravljati.
Prostor, kjer ti ni treba takoj vedeti.
Kjer lahko nekaj izrečeš in prvič zares slišiš.
Kjer te nekdo spremlja z dovolj prisotnosti, da začneš sam prepoznavati svoje odgovore.
Takšen prostor želim ustvarjati tudi sama.
Kako želim biti ob človeku
K coachingu me je vodila tudi osebna izkušnja, kako pomembno je imeti prostor, kjer človeka nihče ne skuša popravljati, kjer ni deležen presojanja in kjer ni treba ničesar takoj razrešiti. Prostor, kjer lahko svoje misli izreče na glas, jih pogleda z nekoliko več distance in začne jasneje prepoznavati, kaj ga v resnici vodi.
Prav takšen prostor želim soustvarjati v odnosu z ljudmi, s katerimi delam.
Pri svojem delu me vodijo načela, ki so zame temelj kakovostnega coaching odnosa in načina, kako želim biti ob človeku.
Prisotna
Da lahko skupaj opaziva tudi tisto, kar bi sicer ostalo neizrečeno.
Radovedna
Da ne predvidevam, da vem, kaj nekaj pomeni za vas.
Iskrena
Da lahko poimenujem, kar opazim, tudi kadar odpira zahtevnejše vprašanje.
Spoštljiva
Do vaše zgodbe, vašega tempa in vaših odločitev.
Odgovorna
Da poznam meje svojega dela in ostajam zavezana tudi svojemu strokovnemu in osebnemu razvoju.
Spremembe se redko zgodijo čez noč.
Skozi lastno delo na sebi sem vedno bolj razumela, da sprememba ne pomeni postati nekdo drug. Pomeni dovolj dobro razumeti sebe, da lahko začnemo drugače izbirati.
Velik del našega ravnanja usmerjajo navade, prepričanja in izkušnje, ki so nekoč imele svoj smisel, danes pa nas morda ne podpirajo več na enak način.
Tudi sama sem skozi ta proces začela jasneje prepoznavati, kako močno lahko takšni vzorci oblikujejo naše odzive in odločitve, še preden se jih zares zavemo.
Zavedanje ustvari prostor, v katerem lahko jasneje opazimo, kaj nas vodi, kaj nas zadržuje in ali želimo še naprej ravnati na enak način.
Najprej nekaj opazimo.
Potem razumemo. In tam, kjer smo nekoč delovali avtomatsko, se začne pojavljati možnost izbire.
Prav v tem vidim eno največjih vrednosti coachinga.