Pressence se je začel z vprašanjem, na katerega nisem znal_a hitro odgovoriti
Leta sem delal_a v okoljih, ki so nagrajevala hitrost. Odločitve so nastajale v vrzeli med dvema sestankoma, razlogi zanje pa so bili redko premišljeni. V tem sem bil_a dober_a. Dolgo pa nisem bil_a pozoren_na na to, ali je to sploh moje.
Sprememba ni prišla kot razodetje. Prišla je kot počasno opažanje: da so bili najbolj koristni pogovori mojega življenja tisti, kjer me nihče ni hitel popravljati. Nekdo je preprosto ostal ob vprašanju dovolj dolgo, da sem slišal_a svoj odgovor.
Pressence je moj poskus, da to postane običajno in dostopno. Ne metoda, izposojena iz glasnejših okolij — praksa, zgrajena na prisotnosti, potrpežljivosti in vprašanjih, ki nosijo svojo težo.
Rast je redko dramatična. Običajno je en iskren stavek, izrečen na glas, prej kot bi sicer bil.